Anima camina

Ta čas se, holjadrija, počutim kot Čehov. Resda je, če stvári pogledamo direktno med zobe, težko vedeti, kako se je ta možak, moj več kot enokomponentni so(anahroni)trpin, de fuckto počutil, tako da je takšna trditev – bolj kot znanstvenoutemeljive – metafizične narave. A to so že sofizmi, redundanca.

Dejstvo je, da je imel na svoji podeželski pristavi pogosto precej polno posest gostov, ki so se pri njem zabavali – sam pa je pri vsem tem utegnil celo kaj napisati. No, v nečem se pa brutalno (zanj) razlikujeva: on je moral, da bi si pridobil dovolj idej za svoja dela, potovati ali celo plačevati ljudem, da so mu pripovedovali zgodbe, da jih je potem obdelal in plasiral. V našem primeru pa gre tek časa in dogajanja tako hitro & učinkovito, da bi potrebovali v fortu O. samo enih par kamer, pa ne bi bilo (nikoli nikomur) več treba pisati scenarijev za karkoli.

Bistvena je, on the third hand, vsebina: spet na starem večnem lokusu, na vrtu pred hišo, kjer je lev miren, naj pada dež ali nepričakovano pripeče solnce, med samimi starimi prijatelji – navadno hijeno, tapirjem in pumo, pa za nameček še obiskovalko mačko; in brez neto-vam-pirja, ki ti (če si pač lev, pretirani sedik, zjutraj pa itak ležik – ker stoik je v tem oziru že prenaporno) nenavadno dolgo visi na vratu, te zanj davi in ti za končni nameček še vadi kintu (gre za anagram+palindrom – Visladavla Kintovan).

No, v resnici smo v situaciji I feel good, drinking enough wine as I may (in order to qualify as the sometimeagomentioned master, g. Art) le da tisti hudik I miss you more each day nekako ne uleti.

A ja, Maja (omenjena hijena, ki bi bila sicer rada gnu in sem zavoljo njene slikarske inercije sam postal avtor tudi slikovnega deleža otroške pravljice GUK) je pred pol ure uredila 88.80, radio Piper di Fontanafredda in se bom raznežil, punci sta šli ven pušit (ker znotraj obzidja je dovoljeno samo: marijuana, cigare (debele) – alias lula) – zasvirala je muzika When a man loves a woman; a sem pretirano involviran v pisanje texta.

Verjetno vam je jasno, da to piše alter ego, že večkrat imenovani pesjan. Pa navzlic temu vzemite, prasice, stvar zelo resno: 20. junija se komandant Mark (kdo drug kot moa mem) poroči in v ta namen pričakuje zelo resno involvirano in tudi primerno (če že ne zaljubljenostno, pa vsaj seksualno, niti najmanj pa ne materialističnousmerjeno – kajti v tem primeru se je zajebala) udeležbo Beti. Glavni pogoj je velikost guze (razsežnost riti, skrajšano RR), seveda v karseda čudovitem proporcu z nešlauhi na buhu (že mnogo let tudi sam delam vsak večer 222 trebušnjakov). Dobrodošlo pa je tudi razumevanje besedil tovrstnega tipa in spoštovanje vrednot apolonsko-dionizičnega tipa. Odsotnost nagnjenosti k teženju pa je conditio sine qua non.

Razpis poteka po načelu frst kam frst srv oziroma kakorkoli se pač sproti zmenimo. Če je pa kateri zelo nerodno, lahko kot izgovor uporabi tudi dejstvo, da je prišla po mačko – imamo namreč tudi dve legli. Danes smo sicer pokopali Silvestra; a tu so še – že imenovani trije in pa dodatna: Maja in Anatol.

Opravičujem se, za konec, vsem prijaznim odgovorjevalcem in morebitnim simpatičisimam, ki bi hotele četati z mano on lajn. Res ne najdem časa. Tu živimo v pravljici. Se mi pa javite po mobiju, saj je splošno dostopen.

Zadnjič (in prvič) smo se malo poigravali z besedami. Neka gospodična blogerka respondentka je potem predlagala, naj prijavim še kak palindrom. Ker so bili oni (oz. konkretno dva) jako poduhovljeni, danes prispevam najprej enega v pisunikovalskem rangu racireprezajoče perice, se pravi nekako za v vrtec: Velik smotan anatomski lev.

Za nadgradnjo pa rajši tale, ki potrebuje uvodno razlago: ekipa vojakov konjenikov — recimo, da so bili crveni mundirji, da bo (sapienti) stvar še dodatno simpatična — je šla iskat top. Morali so čez zaledenelo reko. Pri tem so se enkrat za spremembo tozadevno zajebali, ker je bil led pretanek in so s tisto svojo karocerijo vred štrbunknili. Skratka: Topot po top … potop to pot. (Tudi gluhemu je razvidno, da je v tem še nekaj več, recimo temu hiperpalindrom.)

Pa pustimo slova in da ne duljimo i suviše ne dosađujemo, prevekslajmo še malo na brojke.

Že vsaj pol življenja sem praktično zaljubljen v številko 22. Pri tistih letih sem — ob (resničnem) Ontariu in seveda natanko v 22 dneh — napisal sofisticirano pesnitev Adam XXII, ki govori o samokloniranju človeka znanstvenika. Stvar med drugim bazira na mojem rojstnem datumu — seštevku dni in mesecev, 20+2 — in na ljubezni do taroka, ki pa se je v novejšem obdobju, ko sem na dveh turnirjih profijev zasedel zadnje mesto, pokazala bolj kot wishful thinking (v slogu tistega plesalca: “Vi očito veoma volite da plešete?” – “Pa ovaj, kako da kažem, stvarno … Da!” — “Pa zašto onda ne naučite?”)”. Res pa sem imel enkrat v zadnji igri z beračem (v troje!) resno možnost, da bi ob kontri, reju in subu in mordu silovito poskočil, si senzacionalno dvignil ugled in samopodobo. Toda vse tisto ždenje v zaprtem prostoru ure in ure, namesto da bi človek takole malo sedel na soncu in blogal ali preprosto bral … Skratka, kislo grozdje in odstop od nadaljevanja.

Glede tretje razsežnosti tega števila, določene dejanske dimenzije dobesedno, ki pa jo nekatere, sicer redke poznavalke gospodarja resda celo spravljajo pod vprašljivo, se tu ne bi dodatno bohotil. A kar je res, je — če že ne res, pa vsaj ben trovato.

Nekoč sem 20.02. ob 20:02, seveda leta 2002 (kar je predzadnji tovrstni palindrom v štetju naše civilizacije) štartal s svojim (sicer rednim sredinim) hemingvejcem. Kot eden od treh napovedanih gostov je bil navzoč tudi jubilant, ki se je rodil približno ob pol osmih zvečer, kar je približno 2002 sekundi (in pač toliko in toliko let) prej. Praktično odveč (in za naš um žaljivo) je navajati, da je možakar seve, kot vselej, tudi moderiral dotično dogajanje.

Zdaj sem pri 2×22, v znamenju dveh štiric. In je naključje, da je danes 22.4.? In da bom točno štiri mesece po svojem 44. jubileju priredil svojo drugo ohcet, tokrat po nazivu stripporoka? Odgovor na prvo vprašanje je da, pa vendar tudi ne — kajti če bi se zadevščino spravil pisati včeraj ali jutri, se dane teme gotovo ne bi loteval in bi obravnaval kaj čisto tretjega. Na drugo vprašanje pa porečem v sorodnem stilu: če ne bi bila na tisti dan, ko bom v svojem (pravljičnem) Fortu Ontario priredil ta zgodovinski dogodek (o katerem boste tudi z moje strani gotovo še kaj slišali), ravno sobota, bi si izbral pač kak drug, četudi zame osebno manj (a kdove, mogoče pa bi se pokazal po kaki drugi strani za celo še bolj) pomenljiv datum — odgovor je torej tudi tu: da in ne.

Ne glede na vse drugo sem v binarnem sistemu, kar zadeva starost v letih, pa na podlagi tega tudi v pomenljivem simbolnem smislu, tako kot vsak drug človek vsako drugo leto, itak samo ena dokajmestna ničla …

Takole se lahko vsakdo poigrava s številkami in črkami, domislicami in pomeni … in le od njune (he or she) inteligence in drugih relevantnih vrlin je odvisno, kam vse bo zadeva segla. Eno pa je jasno: vse to je igra in hec. A tepec cepeta? Med drugim zato, ker mu v tem oziru preostane le huda znanost numerologija.

Če bi hotel biti malo važno pomenljiv, bi napisal: tako rekoč zadnji hip in pravkar prihajam v svojo najnovejšo službo. Bili so prazniki. Človek, ki ga prevzame takšna večdnevna plovba, se potem kar s težavo spravi k sebi. Počasi, po prioritetah in naraščajoči težavnostni stopnji. Najprej hranjenje mačk. Naš Guk — sicer samica, kar je tudi edino logično — je pred dnevi povrgel Sebastjana, Natašo in Ralfa, kot sem jih poimenoval po prvih navzočih ljudeh. Krstni botri, torej. Zadevščina je potekala tri metre stran od našega veseljačenja in na samem pragu, tepihu hišnih vrat, kar blagodejno priča o zaupanju naše mačke v ljudi. Prejšnja tri legla je povrgla, respectively, na postelji, v veliki lončeni posodi in v hrošču kabrio.

Potem zalivanje vrta. Kdor je videl film Gola resnica, si lahko stvar predstavlja nazorno in po svoje drastično. Za druge pa je v primeru zainteresiranosti še vedno na voljo pobrsk po internetnih posnetkih. V vsakem primeru pa: živim v raju, kar bom tudi še kdaj in še kje v nadaljevanju z največjim veseljem nametaval in argumentiral, znabiti — ko se izobrazim v tej smeri ali pa poprosim koga od svojih prijateljev z zmogljivejšim modemom — tudi slikovno, filmsko …

Potem tretje dejanje in malce zoprnije: pisanje lastnega zasebnega dnevnika, kar pomeni kopanje po spominu minulih štirih, petih dni in tudi fizično ekvilibriranje kaligrafije, ki je to nekoč še bila, zdaj pa mi je prešla v popolno navado in ustrezen nemar — analogno tistemu, kar se sčasoma zgodi z odnosi med zakonci. Ko smo že pri tem, lahko prostodušno povem, da je Naša — kot pravijo Primorci, kar sem vsaj v smislu domiciliranja tudi sam — spokala in se pobrala na Cesto. Ne prvič. Nek komad, ki je med finimi (malo)mestnimi ljudmi sicer obravnavan kot bolj poden varianta — mislim, da je Koradov —, pravi: “Žena me je zapustila, z drugo me je dobila” In tako naprej. Pravi profet.

Tole je sicer idealno izhodišče in tudi čas za komentar o gimnastičarju, veličastnem šarlatanskem avtorju največje svetovne potegavščine vseh časov, trajajoče dva milenija — pa naj bo že tole čisto zadosti. Ampak pirhi in šunka s hrenom in druženje z domačimi, to je pa čisto v redu.

Tudi če to preskočimo, se na tej točki nima več smisla nanašati niti na vic o delovniku Crnogorca in guzici njegove žene. Naša ima sicer primerno, kar je zame tudi eden pomembnejših atributov. WTH ratio (razmerje pas:ret, če smo že pač Primorci) pa je koncept, ki je po svetu počasi že začel prehajati v vsakdanji pogovor in občutek vrednote.

Ampak saj nismo samo primitivni. Važna je tudi ambivalenca in zmožnost prehajanja, rajanja po vsem razponu od nič do ena. V tem smislu sem dal svojemu blogu nadnaslov, ki pravi Duša hodi. Pomembno dejstvo, če ga kdo ni opazil, pa je, da je to palindrom. Z ustvarjanjem palindromov sem se lani tako obsedeno ukvarjal, da sem pogosto komaj kaj spal. V tem smislu bi lahko dal zadevi — z opazno referenco na omenjeni film — naslov tudi Gol blog. A to bi se mi zdelo rahko prebanalno. Opcija v igri je bila tudi Hudir bo dobri duh — zakaj stvar je namreč še v dodatnem smislu obojestranska. Osebno se mi ta zdi še primernejša — a po urednikovem izboru je obveljala bolj sofisticirana varianta. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da se vam bo v teh vrsticah oglašal samo dobri duh. Velika nevarnost je, da poznavajoč uporabniško geslo kakšno noč ali že v dnevnem navalu navdiha stvar poprime hudir sam. Saj veste, dva sva, doktor in gospodar: dr. Štern in g. Art. Temu ustrezno se utegne razvijati tudi življenje tegale našega blogića nasploh.

Till next time,

vaš vdani …