Anima camina

Res me je zdelalo. 15 kil. In nekaj dni precejšnje amnezije po prihodu domov (seveda zaradi kompenzatornega pijančevanja). Ko pa sem včeraj pogledal oddajo, kjer se kao pretepam, mi je bilo (najbrž družno z vsemi znanci iz kluba oziroma karate veterani) nerodno - ker sem moral bit tak štor (če primitivca pač - magari preventivno - fsiplješ, letiš ven sam). No, biče bolje …

Oziroma je že. Oglejte si npr. moj filmčič z deseterobojcem Frenkom (najdi.si) pri meni na galeriji Forta O.

Dons me je med drugim klical tudi že menedžer DJ Lovrota - Marko, da se lotimo organizacije nastopov z L in mano po Sloveniji.

Pravkar pa me kliče (doslej še - razen po (in)fami(ji) - neznani mi) producent Pero - seveda tisti, ja, v zvezi s snemanjem z Latoyo, kajpak pri meni na Vrabčah …

Potem pa prosta pot umetnosti.

No, danes - hec, imam pri sebi dva mucka. Trda noč je. Nista lačna. Firbca pa. Tu zunaj pritiskam po tipkah (še kar slepo) in onadva, stric Sebastijan in črni dolgodlak Toli (ki je prišel prvi in prede), sta kultivirana, spita na moji levi roki. Najbolj trapasto je, da ju lahko na dom, za vselej, vzame skoraj vsakdo, ki se mu zazdi in se ponudi.

No, od danes naprej sem tudi jaz v ptujski (šišensko-hajlendersko-rovtarsko-guesswhat) legiji - in čim pozneje se slišimo, beremo, vidimo, karkoli - tem bolje. In narobe.

Edward Norton je igral enga poba, ki je imel le še en dan do odhoda u pržon - in je pač po svoje izkoristil tisti čas. Moj zadnji dan v raju pa je takle:

Ponoči me je zbudila hči, in sicer po tistem, ko smo se včeraj ves dan sijajno hecali in dosegli in presegali pričakovanja in napovedi; po tistem, ko sva potegnila dlje kot vsi drugi - prebral sem ji še pol knjižice GUK in okrog tri četrt na ena sva zaspala. Jokala se je, tam okrog štirih, pa sem jo vprašal, ali je ato preveč smrčal, pa je rekla, da ja, predvsem pa, da pogreša mamico. Pa sva se začela na njeno pobudo pogovarjati, in namesto, da bi ji kvasil floskule o škratih in kraljičnah, sva razpravljala o vrednotah. Povedal sem ji, da sem zelo ponosen nanjo - in to ne kar tako brez veze, ker je pač moja hči, temveč zato, ker je name res spet znova naredila veličasten vtis. Kadar je otrok umbeliko del mundo, ko se vse vrti okrog njega, ne more njegova resnična notranjost sploh priti do izraza. Ko pa ga vidiš v realnem dogajanju, ko se mora izkazati kot kak junak iz dobre filmske Zgodbe (glej Robert McKee), ki ga scenarist nenehno postavlja v tegobne in vprašljive situacije - takrat lahko pade ali zraste in obstane. To se je zgodilo mojemu guku. S sosedovim Štrudlom, punčko, ki je pol leta starejša in izkušenejša in predvsem navajenejša na to okolje, sta se igrali ves dan, a prišlo je kajpak tudi do rivalstva. In način, kako je moj punček obvladal svojo inferiorno …

Kurac! Štirikrat mi je fuknilo ven elektriko in izgubil sem sleherno voljo - še sreča, da se mi je tole sploh shranilo. In tudi čas je potekel. Odhajamo na teren, z gukom bova plesala bližnjim poslovilne plese.

Prihaja Guk. Po treh in pol letih bo spet spal (in sicer dvakrat) pri meni na Vrabčah. Potem bo novim prijateljčkom v prvem razredu lahko rekel, da je bil pri atotu na počitnicah. Kako je šel z njim spet pogledat kravice, pujske, kure, zajce, ovce, koze, pegatke, kako se je igral z domačimi mucki (najstarejša - nona in mamica, se imenuje prav tako kot on - in sicer zato, ker je tako zelo podobna svojemu očetu, pokojnemu Mačotu), kako je pokal vice in zabaval vso družbo, ki se je in še bo zbrala takorekoč njemu na čast.

No, je že pred vrati.

Juhu.

Pravkar sem se zavedel nečesa: da smo se danes opolnoči nekako preselili v osmo izmed dvanajstin, torej bi se po neki navidezni logiki lahko reklo tudi: tretjo od četrtin leta - kajpak le na podlagi mesečnih števcev obravnano (takorekoč sofistični konstrukt je dakle ovdje u pitanju); medtem ko po dnevih šteto, se bo stvar odvila šele mesec/dva pozneje; a komu se (v takem vremenu - namreč, torej, sploh: čemu) ljubi to še kaj dodatneje računati? Včeraj sem naprimer v sosedovem, Vaskotovem hramu, nabavljajoč kaberne-sovinjon (za sokraševca Jana C. in ekipo naključnih gostov) porabil - in ne le jaz, trije smo bili, a od teh je gazda že v začetku odstopil od kakšnega tosmernega poskušanja - skoraj pet minut, da sem skontal, koliko pridejo koštat tri bibite vinca po evro&pol (pravilen odgovor najdete spodaj). Drugo je, če bi se komu kam mudilo, oziroma - na muci se poznaju junaci; alias when the going gets tough the tough get going. No, ta prelomnica ne pomeni v glavnem nikomur nič - razen, seve, kakšnim (pa niti ne trdim, da maloštevilnim) dopustnikom, ki se po naključju, sploh ker je bil prehod pač tudi s petka na soboto, podajajo na počitnice ali z njih.

Moja prelomnica sledi čez nekaj dni. Odhajam, kot se kdo še spomni iz enega od zapisov, za dokaj nedoločen čas, in brojim sitno - kot bi šel v kakšno vojsko; le da bo ta izziv že v izhodišču in po naravnanosti precej bolj prijeten; a kdo ve? od mojih zadnjih oziroma predhodnih tovrstnih udejstvovanj so minila že desetletja (eno/dve/tri…), morda sem se pomehkužil … Navdaja me hkrati prijetno pričakovanje, kot na drugi strani tudi nekekšna tesnoba spričo nastajajoče vkalupljenosti v okvire, ki je in jih že dolga leta nisem deležen nikjer.

Kakorkoli obračam, v ves ta namen sem nekoliko tudi že zdaj spremenil življenjski slog zadnjih dokaj let: bolj pogosto hodim spat (skoraj) trezen - pri čemer pa je seveda v ozadju tudi: zajeb. Trezen človek v primerjavi z opizdenim spi kot top. Trdno, dolgo - če mu je to zaradi zunanjih obveznosti seveda omogočeno … Pijanec sem se pogosto naspal in napoležaval krepkih deset, celo dvanajst ali skrajnih petnajst ur. In pa tudi potem - z veliko težavo dvignil svoj onemogli korpus.

Tu pa, ob nepivski nespečnosti, ki ji botruje kar kaj, med drugim tudi žeja (po vodi), pa se potem pojavi tisti čisto drugi paradoks: slabše in manj ko spiš, lažje in prej vstaneš. Ali pa ležiš in bediš - in si naprimer izmišljuješ palindrome. Zadnjič jih je tule en res genialen mož natrosil kakšnih tisoč, in to povečini izjemno lucidnih - kar poglejte si med komentarji za nazaj. Meni se je pa danes zjutraj izoblikoval tale:

Hoče posnet nage le on, diva, vidno eleganten, sopeč: oh!

Kdor zna sešteti dva in dva, lahko sčasoma uvidi, na koga - od tistih, ki jim bo z menoj tam zgoraj menda skupna kaša - se to nanaša.

Nekoč pa: Insomnija, Paranoja & Depresija, / dolgotrajne in zoprne, hvala, da ste - / le tako lahko skoraj brez občutka krivde / vsaj tuintam napišem kakšen verz. //  Seveda sploh ni niti približno vselej niti približno tako hudo.

(6.75 (ne ura; tisti rezultat))

Gremo zdaj na površino, do zahoda v plitvino - ni slabo; naj se ulije svetlo vino.

Zdaj kitara, ki še ni nikdar prej, povsem zveni, in paluba se iz pozabe ven šibi.

Po verjetnosti gostije še veljava poezije preleti, tu pa že slone vizije.

Nekaj dni je zdaj že, kar se mi tla ne majejo več. No, Barbara in Dean sta se potem vrnila na svojo barko, a šele po tistem, ko smo nekaj vmesnih dni preživeli še tu in pri njiju na vikendu.

Stvar se ni izrodila. Hočem reči, tisti prijateljski odnos med - inter - paroma; medtem ko tisti intra na tem mestu, v danem okviru, kakršen pač si že bodi, itak ni relevanten.

Kdo je res na tej palubi, sredi slavja med poljubi, kjer nas ni; kjer smo le v prečudni zgubi?

Gremo vendar na gladino, kjer se toči belo vino. Pa smo še pred zahodom nad plitvino.

Ne poznamo se dlje kot nekaj mesecev. Ko me je ona pred časom poklicala in me povabila na velik domač (pri)brkinski žur, sploh nisem vedel, kdo je (po predhodni seznanitvi in pogovarjanju z njima v Via Boni, lokalu skupnega dobrega znanca Iztoka, ko sem vodil nek svoj večer, sem se ga očitno (nad)primerno nalezel, pač vse do amnestičnih razsežij).

Posihmal pa smo, prav neobičajno (a ne bodimo - čeprav smo resda sami nudisti, jasno da, že od vsega začetka, tudi na mojem rajskem placu - neprimerno sumničavi v kakšno neustrezno smer) simpatični drug prvemu, prvi tretji, … in kar je še preostalih ustreznih povezav (še štiri so), pričeli prijateljevati. Juhej.

Pri ljudeh me, poleg tega da so prijetni in dobrosrčni, zanima in navdušuje tudi to, da so inteligentni, podkovani, iskrivi, duhoviti. Takih pa ne najdem ravno preobilo. Sploh pa, če je dodatni pomemben kriterij tudi ta, da se radi krepko poveselijo - ob tudi globljem pogledu v dno čašice, dveh, treh, flaškona …

Od včeraj, no, že od predvčerajšnjim, sta ponovno tu. Izhodišče je bilo, da gremo skupaj na njuno barko; a se je kaj hitro pokazalo - deloma spričo grozečih nalivov, absolutno pa zavoljo naše skupne brezbrižne odprtosti za kar se pač ponudi prijetnega - da bomo koreninice, eno-dvo dnevne resda samo, pognali na dani edenski lokaciji. Zbrala se je druščina (puma, ki je ta čas tu itak stacionirana, mačka, orangutan, gibon), pekli smo odlične sarajevske čevape (brez čebule v masi, zato pa z inherentnim okusom po kajmaku), in razen dejstva, da se je kdo nag podal tudi onstran portona in da smo se na krepke pretege - prav nič izjemoma - drli,  po vsej priliki tudi naše geslo (ki vam ga ne izdam), dodatnejši ekscesi niso bili povzročani.

And what’s the fucken point, you bloody author?

Prijatelja sta mi še enkrat, še bolj izobilno po-pri-trdila, da živim(o) raj. Če namreč lahko čaka celo barka -

Ubi Bacchus, ibi Venus. Kjer je bakh (ex dioniz), tam je tudi venera (s/ex/y afrodita). V (de)šifrerski varianti, kajpak, lepa dekleta ljubijo barabe. (Bi bilo res treba biti to …) Pa še kaj.

Naprimer:

Kjer je bil prej dioniz, tam je-bil potlej bakh. In kjer je bil prej apolon, tam je ta še vedno. Ampak to (in drugo, sorodno) so samo zgodovinsko-kulturnostna (para)dejstva, ki na naš čas in vrednote nimajo drugega kot golo informativen vpliv. Za šolo. Tisto butasto. Pred osebnostno nadgradnjo.

Apolon in dioniz sta dva koncepta že od jako starih časov, in med sabo naj bi se izločala - aut aut, ali ali. No, za zagamane (se pravi - ne nujno vse) cerkvenjake in ekvivalentno vsako-drugo-vrstno (seveda psevdo, v resnici, deep down, celo anti)religiozno svojat sveta.

Za preštevilne druge je oboje - vseeno. Ljudstvu neumljiva, čudna stvar pač.

Za malokatere pa je oboje v resnici preprosto eno.

Nasveti so odiozni. Zlasti če ti jih kdo daje sam od sebe; in še toliko bolj, če so pokroviteljski. Sam jih ne plasiram niti tedaj, ko me kdo zanje vpraša, pa če je še tak prijatelj. Pravzaprav: če bi to bil. Takih prijateljev namreč nimam.

Lahko se pogovarjamo, povemo svoj vidik, pogled na dano predstavljeno situacijo - a nasvet je že tako oddaljeno močna reč (izjava in hkrati dejanje), da je že po sami svoji naravi v nekem pomembnem smislu vselej pokroviteljstvo, pričakovanje upoštevanosti - in s tem nasilje.

Jasno, tu ne govorim o praktičnih vsakdanjih informacijah, ki ti jih prijatelj, ali pa konec koncev tudi kdorkoli drug izmed prijaznih ljudi sveta, strese iz rokava. Beseda teče o vrednostnih sodbah in navajanju sočloveka k tako ali drugače moralno relevantnemu ravnanju. To pa je v svojem globokem bistvu sporno in nemoralno.

Bližnjemu se lahko sicer kaj sugerira, namigne; še najlepše, če med vrsticami ali v smislu več pomenov - izmed katerih si potem sam izbere sebi najprimernejšega. Ali pa morda kar z zgledom.

Ko pa kdo teži v smislu: To knjigo moraš prebrati … Lahko ti je žal, ker te ni bilo … Zakaj toliko (karkoli pač že ekscesno počneš)? … - to sega onstran osnovnega medčloveškega spoštovanja in pomeni omejevanje svobode drugega.

Pa vam kljub temu dam en praktičen nasvet - le da ne pričakujem nobene hvaležnosti in tudi ne upoštevanja. Čisto vaša stvar. Zastonj je. Ni niti nov. No, v eksplicitnem smislu ga celo sploh ni. A lahko vam pomaga, sploh v teh in prihodnjih dneh.

Sedim tu na vrtu, topla noč je in po mojih bosih nogah in golih rokah in okrog ušes (kar je sploh zoprno - in menim, da se je ta človeška averzija do komarjevega zujanja (kroatizem, ki bolj onomatopoetsko kot pojem brenčanje ponazarja in podaja antipatičnost tega njegovega pederiranja - čeprav so, strogo tehnično gledano, med njimi vedno le samice) razvila kot evolucijska prednost: pračlovek, ki ga je ta zvok zbudil in ga spravil v večini od nas znani rahel bes in ustrezno ukrepanje v smislu zaščite ali eliminacije, je manj verjetno kot drugi zbolel za malarijo, s tem v celoti imel več potomcev kot tisti bolj skalmirani … - podobno, kot to velja za prirojeni strah pred kačami ali za vrtoglavico, torej nekaj neprijetnega, a v bistvu koristnega: kač in višine se izogibaš in tvoji - namreč tudi tozadevni geni - se širijo (za hec zdaj pletem tole stavčno klobaso, ki bi jo seveda lahko razrezal in uredil, a me tole ta hip še ne neha veseliti)) - se (torej) nahajajo in sprevajajo ti hudiki.

In kaj počnem jaz? Ignoriram jih. Naj mi brenčijo, naj me pikajo, žrejo. Vem, da mi ne morejo nič:

SAMO DA SE NE PRASKAM - in že po nekaj minutah tisto največje srbenje poneha. Kmalu pa tudi povsem.

Jasno, tudi nasploh.

Ko me je nekoč neki študent po kolokviju (pa četudi - ali pa še toliko bolj pomembno: - iz mikrobiologije) vprašal, kaj je smisel - sem mu rekel: Da si to, kar si že itak; da pri tem poskušaš ne škodovati in da se počutiš OK. (Pač namenoma brez visokoletečih marenj.)

Nekoč drugič sem se spravljal pisat pomenljiv ep, ki bi ga ustvarjal več mesecev, pa sem nato v nekaj urah ubodel tole - kar ni niti haiku:

Vzpon, kjer je dno. / Sesedena višina. / Vedeti samo to.

Dovolj? Ne?

Prav.